Ministrstvo za zdravje,
Urad RS za kemikalije

Ajdovščina 4, 1000 Ljubljana
Tel: +386 (1) 478 6051
Fax: +386 (1) 478 6266
E-pošta: info@biomonitoring.si

Humani biomonitoring pomeni merjenje in spremljanje sprememb v ljudeh, njihovih tkivih, tekočinah, celicah oziroma takoimenovanih biokemičnih procesih, ki so nastale zaradi izpostavljenosti neki kemični snovi. V medicinskem smislu pomeni merjenje koncentracij kemičnih snovi v krvi, serumu, plazmi, urinu, semenski tekočini, izdihanem zraku, materinem mleku, laseh, nohtih ali v tkivih kot npr. podkožnem maščevju.

 
Ljudje smo izpostavljeni velikemu številu kemikalij v okolju, vendar je izpostavljenost relativno slabo opredeljena, posebno za kronično izpostavljenost nizkim odmerkom. Ocena izpostavljenosti je ključna za izdelavo ocene tveganja. Številna onesnaževala so v okolju obstojna, hlapljiva in mobilna tako, da se razpršijo po velikih (geografskih) območjih. Tako je celotno prebivalstvo na večjem območju lahko izpostavljeno nizkim odmerkom onesnaževal iz okolja. Koncentracije določene kemikalije v telesnih tekočinah oziroma tkivih, kjer ni onesnaženja zaradi intenzivnih industrijskih dejavnosti in ne odlagališč odpadkov, imenujemo osnovne vrednosti (ang. reference/background values).

Biomonitoring je orodje za oceno izpostavljenosti onesnaževalom v okolju. Podatki, pridobljeni z biomonitoringom odražajo celotno (kumulativno) izpostavljenost določeni kemikaliji, torej seštevek vseh možnih poti izpostavitve. Zato je biomonitoring najboljši način ocene izpostavljenosti organizmov onesnaževalom v okolju. Z zbiranjem serije bioloških vzorcev v določenem časovnem obdobju pridobimo podatke o spremembah in trendih izpostavljenosti. Podatki o življenjskih navadah preiskovancev in o njihovi pretekli izpostavljenosti kemikalijam v okolju (npr. hobiji, osebne navade, dieta, poklic) omogočajo identifikacijo potencialnih virov in poti izpostavitve.

 
Škodljive kemikalije lahko vstopijo v telo na več načinov

Kemikalije iz okolja lahko vstopijo v telo prek dihal, kože in z zaužitjem. V telesu se prerazporedijo po različnih telesnih tkivih, tako da ustvarijo določeno koncentracijsko ravnovesje med telesnimi tekočinami in tkivi (npr. krvno plazmo, maščobnim tkivom in materinim mlekom).

Značilna lastnost obstojnih kemikalij je, da so dobro topne v maščobah (so lipofilne), zato se kopičijo v tkivih z veliko vsebnostjo maščob, npr. v podkožnem maščevju in materinem mleku (Solomon & Weiss, 2002). Na drugi strani pa imajo nekatere snovi visoko zmožnosti za vezavo na serumske beljakovine (npr. PFC: http://www.fluorocarbons.org/en/families/pfcs.html), ki se uporabljajo v surfaktantih in lubrikantih, medtem ko se kovine kopičijo v kosteh (svinec) in ledvicah (kadmij).

Program monitoringa kemikalij v organizmih vključuje izbrane kemikalije, ki kot onesnaževala v posameznih življenjskih okoljih v Sloveniji pomembno prispevajo k obremenitvam okolja in organizmov (vključno s človekom) z nevarnimi snovmi. Osnovni seznam se bo sčasoma na podlagi novih znanstvenih spoznanj in političnih prioritet tudi dopolnil in spremenil (več o tem ... link Kemikalije kot onesnaževala).

Seznam POPs in drugih snovi v programu monitoringa kemikalij v organizmih:

Obstojna organska onesnaževala:

Dioksini, furani (PCDD in PCDF), PCB dioksinom podobni

PBDE - polibromirani difenil etri

PCB - standardni in drugi organoklorni pesticidi

Kovine:

Kadmij in njegove spojine, izražen kot Cd

Živo srebro in njegove spojine, izražen kot Hg

Svinec in njegove spojine, izražen kot Pb