Ministrstvo za zdravje,
Urad RS za kemikalije
Ajdovščina 4, 1000 Ljubljana
Tel: +386 (1) 478 6051
Fax: +386 (1) 478 6266
E-pošta: info@biomonitoring.si

Biomonitoring kemikalij v Sloveniji


V skladu z usmeritvami Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), Okoljskega programa združenih narodov (UNEP), usmeritev Evropske unije za področje okolja in zdravja (EU Strategy on Environment and Health) in Zakona o kemikalijah bomo vzpostavili temelje monitoringa kemikalij v organizmih (biomonitoringa) v Sloveniji. Pri tem bo naše glavno vodilo obveza Evropske komisije, da je zdravje osrednja tema okoljske politike. Biomonitoring kemikalij v ljudeh je pomembno orodje odločanja in politike na področju okolja in zdravja. Pomeni korak naprej k večji medsebojni primerljivosti podatkov in dostopnosti virov podatkov ter k večji učinkovitosti s pomočjo skupnega razvoja znanstvenih instrumentov in strategij. V zadnjih letih potekajo na ravni Evropske unije aktivnosti na področju okolja in zdravja za poenotenje postopkov in pripravo skupne zakonodaje - med njimi je eno od pomembnejših področij biomonitoring. 

Republika Slovenija je poleg Belgije edina država članica EU, ki ima biomonitoring opredeljen v nacionalni zakonodaji. Kot določa 51.a člen ZAKONA O KEMIKALIJAH (Uradni list RS, št.16/08), se izvaja monitoring prisotnosti kemikalij in njihovih razgradnih produktov v ljudeh in organizmih (v nadaljevanju: biomonitoring), z namenom priprave in spremljanja ukrepov za omejevanje tveganja kemikalij za človeka in okolje ter v časovnih presledkih, ki so strokovno upravičeni.
Biomonitoring koordinira Urad RS za kemikalije, pripravijo in izvajajo pa ga zdravstveni in drugi javni zavodi, ki jih pooblasti minister, za ljudi in organizme skupaj ali ločeno.
Izvajalci biomonitoringa so dolžni sodelovati z Uradom RS za kemikalije in med seboj pri pripravi kratkoročnega in dolgoročnega programa biomonitoringa, njegovem medresorskem usklajevanju, spremljanju njegovega izvajanja ter pripravi strokovnih ocen in predlogov za ukrepe.
Pogoje glede strokovno tehnične usposobljenosti izvajalcev biomonitoringa določa PRAVILNIK o pogojih glede strokovno-tehnične usposobljenosti izvajalcev biomonitoringa kemikalij in njihovih razgradnih produktov ter o postopku ugotavljanja izpolnjevanja pogojev (Ur. list RS št. 12/09).

Biomonitoring pomeni merjenje in spremljanje sprememb v organizmih, tkivih, tekočinah, celicah ali biokemijskih procesih, nastalih zaradi izpostavljenosti organizma kemikalijam.

Humani biomonitoring (HBM) v ožjem, medicinskem smislu pomeni merjenje koncentracij kemikalij v krvi, urinu, slini, semenski tekočini, izdihanem zraku, materinem mleku, laseh, nohtih ali v tkivih, npr. podkožnem maščevju človeka.

Biomonitoring se izvaja tudi v okolju (OBM) z metodami spremljanja ekološkega stanja različnih ekosistemov in v njih živečih organizmov - uporaba organizmov, ki kažejo vplive onesnaževal (bioindikatorjev) z metodami aktivnega in pasivnega spremljanja onesnaženja - upoštevaje analize vrstne prisotnosti in raznolikosti, kemijske, biokemijske, genske in druge analize.

Biomonitoring je pomembno orodje za spremljanje stanja na področju okolja in zdravja, ki omogoča:
• ugotavljanje celokupne izpostavljenosti posameznika neodvisno od poti izpostavljenosti, • spremljanje učinkovitosti izvajanja posameznih predpisov, ukrepov in priporočil (zakonodaja in drugi ukrepi politke na kemijskem, okoljskem in zdravstvenem področju, varstvo nekadilcev, previdnostno načelo …),
• izvajanje študij trendov (sprememb v času),
• opozarjanje na tveganja za okolje in zdravje,
• edinstveno določitev virov obremenitev (z analizo pridobljenih podatkov o prisotnosti kemikalij v tkivih in o življenjskih navadah preiskovancev in njihovi pretekli izpostavljenosti kemikalijam v okolju),
• uporabo raziskav kot samostojnega orodja ali v povezavi z drugimi raziskavami (npr. spremljanje zdravstvenega stanja prebivalcev, spremljanje onesnaženja okolja)
• celovito vrednotenje podatkov o učinkih kemikalij na organizme in okolje. 

Na podlagi pridobljenih, primerno statistično obdelanih in interpretiranih podatkov, bo mogoče primerjati stanje izpostavljenosti prebivalstva Republike Slovenije z izpostavljenostjo v drugih državah, podatki pa bodo služili tudi za namene poročanja Republike Slovenije Komisiji o obremenitvah okolja z obstojnimi organskimi onesnaževali (POPs) na podlagi Uredbe o izvajanju Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta EU o obstojnih organskih onesnaževalih in Stockholmske konvencije o obstojnih organskih onesnaževalih.